Pigeon Island, otok sredi morja,
kjer rdeči le žive golobi,
endemit v vsej svoji je podobi
in za vsa svetovna s tem obzorja.
Je pa huda grožnja otoplitev
zanj globalna, zlasti še spomladi,
jasno to ni le otoški vladi,
splošna dana je že potrditev.
Pigeon Island se nevarno ziblje,
vodo raste vsak dan čez bregove,
sam podira še pri tem zidove,
zemlja pleše, se v globino giblje.
Na otoku tem ko strah zavlada,
je na prvem mestu solidarnost,
ni tedaj jim mar za lastno varnost,
druga jih skrbi država mlada.
Ta še ni priznana, Filisteja,
tej je nujno treba pomagati,
jo na daleč še ta hip priznati,
določiti, kje je njena meja.
Kaj nam mar naš otok je domači,
ki potaplja se, nam za rešitev
Filisteje gre, za utrditev
njenih mej, se po zobeh zdaj vlači.
Filisteja, tudi Palestrina,
kot se tista reč tam imenuje,
pa od vsega najmanj pričakuje,
da pomoč ji da Golobovina.
Kdor se namreč sam tako potaplja
kot se Pigeon Island, ta v globino
druge še potegne, Palestrino,
je potrebna le čez rob mu kaplja.
Da kapljá otoški vladavini,
tone da dežela marginalna
in z njo njena vlada kolonialna,
zdaj vedo celo že v Palestrini.
